Kaj ostane, ko se skupne poti končajo? Še vedno ostane tista ljubezen ali vsaj delček nje? Kaj ostane, ko gresta vsak po svoje in prekineta vse stike? Prijatelstvo? Ali le en sam spomin na skupne čase? Po nekakšnem naklučju sem po skoraj štririh letih vzpostavila stik z bivšim. In ne znam opisati občutkov ob tem. Veselje, strah, nelagodje, radovednost, sreča? Z niti eno od teh besed ne znam opisati teh občutkov. Lahko rečem, da pa je lepo spet imeti kontakt z njim, pa čeprav samo po telefonu. Vendar me je hkrati strah, zelo strah, da bi se enkrat zmenila, da se dobiva. Strah me je tega, da bo srečanje razblinilo vse te trenutke, da bom takrat spoznala, kako drugačna sva, da nisva niti malo iti osebi kot pred štirimi leti, ko o šle najine poti vsaka v svojo stran. Da bo odšla vsa ta nenavadnost. Hkrati se mi zdi, da ga poznam in hkrati sploh ne vem, kdo je. Kaj torej narediti? Naj se dobim z njim in se sprijaznim z morebitno kruto resnico? Pozabiti vse in prekiniti vse stike ter zamuditi mogoče lepo priložnost za prijateljstvo? Ali nadaljevati tako kot je in čakati, kaj bo prinesel čas? Meni se zdi zadnja ideja najboljša.
