dreams

Mission Impossible

2008-10-26T05:26:00.000-07:00

Če vedno uspe Tomu, bo pa meni menda tudi (čeprav bolj slabo kaže)

Confused

2008-10-18T14:30:00.000-07:00

Včeraj sem bila z bivšim na pijači. In morem reči, da sem se počutila kot takrat ko sva bila skupaj. Kot da se ne bi 4 leta videla in se nebi polno stvari spremenilo. Njemu je končno uspelo, kar si je želel. Igra v bendu. Jaz sem končno začela študirati. Potem sva šla še do mene na pivo in je bilo prav zabavno, ker nihče ni prestopil meje a sem se kljub temu počutila kot da ne bi nikoli minila ta štiri leta. Vendar hkrati ne želim narediti kake zmede glede na to, da je moj ego tako nizko in je edini način, da se spet dvigne, da na neki način zaj... unega bednika. Žal pri teh stvareh nisem navajena izgubljati na tak način. Upam, da te stvari kmalu uredim. Kot sem že rekla nočem biti z njim, želim samo, da on želi biti z mano. Če je to narobe..

Težke odločitve

2008-10-05T16:16:00.000-07:00

Glede na moje trentutno stanje, finančno stanje in glede na moje zadnje izpade pod vplovom alkohola (spoznala sem, da trpim zaradi ranjenega ega, ker je verjetno kronična bolezen, dokler ne najdem kakšne žrtve) vedno bolj razmišljam, da bi sprejela očkovo velikodušno ponudbo in se vrnila v varno zavetje doma. No, ta razlog bi bil bolj finančne narave, saj sem glede na najemnino več ali manj cel mesec brez denarja, kar pa ga imam pa seveda izpuhti ob cigaretih in abnormalni količini alkohola. Potem pa so tu razlogi zakaj ostati v Ljubljani. Pogrešala bi to službo ( in niti sanja se mi, kje v naših prelepih krajih obdanih z zelenjem in gorami, bi lahko delala brez tega, da bi domov prihajala izmučena kot poljska miš in umazana kot, da bi delala v rudniku (hmmmmm...)), pogrešala bi Diano, ker bi jo videla samo ob vikendih, kar pa ne bi blo dobro ne za moje ne za njeno psihično zdravje. Pogrešala bi mojo Tjaško, najine skupne pijanske podvige, najina piva, gledanje OTH in GG (ter moje kometiranje in njeno jezo, da ne sliši ničesar). Pogrešala bi svobodo, ki jo doma nikakor nimam in konec koncev pogrešala bi Ljubljano ( pa tudi, če samo iz razloga, ker se ga lahko vedno pošteno napijem) . Kakšni predlogi, kaj storiti?

Ne morem verjeti...

2008-09-28T13:56:00.000-07:00

...da so nekateri ljudje tako neumni, da mislijo, da je vse svet njihov in ni pomembno nič drugega kot oni. Jezna sem. Grem na čik. To me pomiri

Vsak dan se kaj lepega začne

2008-09-20T06:10:00.000-07:00

Prišel je spoznanja dan

na bregu sladkih rek.

Prazne tovarne stoje v senci rdečega neba.

Otroci se za domovino umreti uče.

Obriši solze in nasmej se mi

z objokanimi, z objokanimi očmi.

Vsak dan se kaj začne,

se kaj lepega začne.

Ko napoči čas naj nežno cvetje

ponudi nama svoje zavetje.

Dokler smrt ne položi

roke na tvoje oči.

Tole je novi (no napisan je bil že pred 20 leti) komad od Nietov. Čeprav je melodija tako tipično nenietovska, da bi lahko peli že skoraj na Slovenski popevki ga lahko poslušam cel dan. Pa še tali novi pevec je tko noro dober .

So what

2008-09-16T14:47:00.001-07:00

Sedim v dnevni sobi, jem sendvič (ja vem ob ponoči se ne je:) in poslušam Niete. No sedaj že kadim cigaret (kar tudi naj nebi počela:). Razmišljam kako se je vse spremenilo odkar sem prišla iz naših kmetov v Ljubljano (čeprav se že prej nisem ravno poistovetila z kmečkim načinom razmišlanja).

Kako sem pustila za sabo skoraj vse ljudi katerim sem se tako trudila biti všeč, kasnje pa ugotovila, da z nnjimi samo zapravljam čas, ker nikdar ne bom mogla biti to kar sem, ker mi nedovolijo (joj preveč naglas se smejiš; a se ti ne zdi, da preveč piješ; ti sploh veš koliko skadiš in kako je to nezdravo; ti boš celo življnje prespala; kako lahko ne čakaš, da boš spoznala moškega svojih sanj (in ga čakam doma mogoče?); hmmm)

Kako sem tu spoznala eno najboljših oseb (mojo Tjaško) pred katero lahko rečem in počnem vse, pa me ne bo obsojala (no samo kdaj). Verjetno je edina oseba, ki jo lahko pokličem ob treh ponoči in ji razlagam svoje travme in verjetno je edina oseba, ki me lahko kljub temu spravi v dobro voljo (kar seveda tudi jaz počnem zanjo, se razume). Je oseba, ki se ne zgraža nad mojimi šalami, tudi če so vulgarne in verjetno edina oseba, ki lahko v celi nadaljevanki opazuje samo moške roke (poleg mene se razume). Nič čudnega da je postala moja žena.

Zdi se mi, da sem šele tu začela zares živeti in da sem lahko to kar sem. In rada sem jaz.

best mistake

2008-09-15T14:17:00.000-07:00

Zdi se mi, da je prav tako. Da je nekje drugje ... z njo. Da ga vidim na vsake toliko časa, da me vedno gleda, da se jaz delam hladno. Včasih me zanima, če mu je kdaj žal. Žal, da se je tako odločil. Ampak potem spoznam, da mi je tako bolje. We had our chance. Ki sem jo jaz že vsakič znova zatrla z besedami, da s takim človekom ne morem biti, čeprav sem globoko v sebi upala na neko ljubezen. How pathetic. Vendar sedaj dejansko nimam več želje biti del njegovega živlenja, čeprav nekako slutim, da ta zgodba še ni končana. Mogoče zaradi njegovih pogledov ali prevelike količine alkohola tistega dne. Vendar hkrati upam, da bosta srečna skupaj, ker I deserve better. Pa čeprav to vključuje samo seks zaradi prevelike količine alkola,vendar brez travm, ko je odhajal (ali sem odšla jaz), brez lažnih upov v njegovih boljših dneh in brez razmišljanj zakaj. Mogoče pa sem kriva sama, ker nikdar nisem pustila možnosti, da bi bila skupaj.

Preveč možnosti me čaka zunaj. Mogoče kdaj ... čez nekaj časa.

Ampak sedaj itak ne seksam več ... sedaj jem grah

Kaj?

2008-04-15T15:52:00.000-07:00

Kaj ostane, ko se skupne poti končajo? Še vedno ostane tista ljubezen ali vsaj delček nje? Kaj ostane, ko gresta vsak po svoje in prekineta vse stike? Prijatelstvo? Ali le en sam spomin na skupne čase? Po nekakšnem naklučju sem po skoraj štririh letih vzpostavila stik z bivšim. In ne znam opisati občutkov ob tem. Veselje, strah, nelagodje, radovednost, sreča? Z niti eno od teh besed ne znam opisati teh občutkov. Lahko rečem, da pa je lepo spet imeti kontakt z njim, pa čeprav samo po telefonu. Vendar me je hkrati strah, zelo strah, da bi se enkrat zmenila, da se dobiva. Strah me je tega, da bo srečanje razblinilo vse te trenutke, da bom takrat spoznala, kako drugačna sva, da nisva niti malo iti osebi kot pred štirimi leti, ko o šle najine poti vsaka v svojo stran. Da bo odšla vsa ta nenavadnost. Hkrati se mi zdi, da ga poznam in hkrati sploh ne vem, kdo je. Kaj torej narediti? Naj se dobim z njim in se sprijaznim z morebitno kruto resnico? Pozabiti vse in prekiniti vse stike ter zamuditi mogoče lepo priložnost za prijateljstvo? Ali nadaljevati tako kot je in čakati, kaj bo prinesel čas? Meni se zdi zadnja ideja najboljša.

vrag naj vzame

2008-02-09T18:12:00.001-08:00

Tale pesem popolnoma opiše kar se mi sedaj dogaja

Razmišljam ...

2008-02-09T15:21:00.000-08:00

... O njem. Zakaj se vsa stvar ne more preprosto končati?

Rada bi šla do njega, se mu zadrla v obraz, da mi pomeni več kot misli in mu rekla naj izgine ... izgine... izgine. Samo preprosto naj se dala, da se ne poznava, da se nikoli nisva, da ni nikoli lagal, se nikoli pretvarjal, sprenevedal. Ker jaz tega ne morem storiti. Strah me je, da bo potem izginilo še tisto malo upanja, ki ga imam, še tisto malo sanj, da lahko razmišljam kako bi bilo, če...

Sedaj razmišljam, kaj bi bilo, če ga tistega davnega leta 2004 ne bi spoznala. ČE se mi ne bi nikoli predstavil. Če ne bi ravno takrat končala s fantom. Če me ne bi ravno v tistem času nekdo prizadel. Polno je tistih če-jev. Včasih si bolj kot vse želim, da bi bilo vse kar vem o njem njegovo ime.

Spomnim se tistega poletja. Nekega dne sva po nekem naklučju bila skupaj. Spomnim se, da se mi je zdelo, da letim, kot bi mi nekdo spodnesel tla pod nogami. Dokler nisem padla na realna tla. Kajti sestra moje najboljše prijateljice je bila noro zaljubljena vanj in ni mogla prenesti tega, da je sploh pogledal katero, pa čeprav je njo samo izkoriščal za seks. Takrat sem spoznala, da stvari nimajo smisla, da je bolje, da grem. In danes mi je žal, da nisem šla za vedno. Vedno, ko sva se srečala so bile med nama vedno neke iskrice in vedno je to povzročilo razne preprire. Vsem in sebi sem lagala, da mi sploh ni do njega. A sem se vedno vračala k njemu, ne glede na vse. Nihče ni vedel za to. Medtem je bil še vedno z njo, ki je bila vedno bolj obsedena z njim. Celo tako, da je ponoči hodila okrog njegove hiše in preverjala, če spi. Spomnim se njegovih besed: "Rad bi bil a tabo. Takaj ne bi bila skupaj? Pred vsemi." In svojih:"Ne morem bit s človekom, kot si ti, s človekom, ki mu je tako vseeno za vse, s človekom, ki v življenju nima ciljev, in mu je edini cilj trava. In hkrati ne morem tega narediti njej. Ne morem, prosim pojdi." Vedela sem, da se ne bo nili spremenil. In ne glede na vse, kaj mi je storila, kako je želela ljudi obrniti proti meni, se mi smili. Ni sama kriva, da je taka. On jo je naredil tako, s svojimi obljubami, lažmi, in to samo za to, da bi dobil tisto, kar je hotel. Seks.

Sama sem mu že dolgo nazaj povedala, da nisem ona, da mene ne bo izkoriščal in da bodo stvari kot bom jaz hotela. A nisem mislila, da mi bo ščasoma pomenil toliko. Vsakega moškega s katerim sem bila mi je očital, bil je ljubosumen ... sedaj vem zakaj. Njegov ego je bil ranjen. In vsak njegov izgovor za vsako stvar je bil:" Jaz sem samo moški."

Danes sem se odločila, da se potrudim in pozabim na stvari, zaradi katerih trpim. Vem, da se ne bo spremenil. In želim si, da ne bi nikoli izvedel, kaj čutim do njega.

Mogoče sem na nek način kriva sama. Nikoli nisem pokazala, koliko mi je do njega, nisem želela, da izve in prizadane tudi mene. Želela sem, da mi bi bilo vseeno. Še vedno želim. In verjetno tudi moje besede ne bi popoloma ničesar spremenile. Želim pozabiti, želim si, da vse skupaj postane le spomin.

Hkrati pa si želim biti z njim in enkrat preprosto oditi, ker se mi zdi, da bom šele takrat zares svobodna. Takrat, ko bom šla sama in ne bom več pogledala nazaj, na ustnicah pa mi bo igral zmagovalen nasmešek.

Taka sem.

moja pesem

2008-02-06T02:57:00.000-08:00

Big Foot Mama - Pomlad

Naboj

je sekal tisti dan

naboj

od vsega sranja si bežala z mano stran

Nagon

prhutanje tvojih kril

nagon

v življenju vsakdo rabi svoj ventil.

Brez misli, kaj prnesu jutrišnji bo dan

In vsako leto, ko rodi se spet pomlad

v srcu svoboda, v zraku razvrat

pazim samo, da ne padeva v prepad

ker bi z nama padla tud pomlad.

Nikdar

tko rekla si tedaj

nikdar

ne sprašuj: "morda še kdaj, morda še kdaj?"

Brez misli, kaj prnesu jutrišnji bo dan.

In vsako leto, ko rodi se spet pomlad

v srcu svoboda, v zraku razvrat

pazim samo, da ne padeva v prepad

ker bi z nama padla tud pomlad.

Nov začetek

2008-02-06T02:31:00.000-08:00

Spet sem se odločila za pisanje bloga. Zakaj? Verjetno zato, ker moram stvari, ki se mi dogajajo zadnje čase nekako dati ven iz sebe. Odločila sem se, da bo ta blog preprost, črn kot so zadnje čase moje misli. Snela sem si rožnata očala, zato me roza blog navdaja z grozo, gnusom in občutkom neresničnosti.