Razmišljam ...

... O njem. Zakaj se vsa stvar ne more preprosto končati?

Rada bi šla do njega, se mu zadrla v obraz, da mi pomeni več kot misli in mu rekla naj izgine ... izgine... izgine. Samo preprosto naj se dala, da se ne poznava, da se nikoli nisva, da ni nikoli lagal, se nikoli pretvarjal, sprenevedal. Ker jaz tega ne morem storiti. Strah me je, da bo potem izginilo še tisto malo upanja, ki ga imam, še tisto malo sanj, da lahko razmišljam kako bi bilo, če...

Sedaj razmišljam, kaj bi bilo, če ga tistega davnega leta 2004 ne bi spoznala. ČE se mi ne bi nikoli predstavil. Če ne bi ravno takrat končala s fantom. Če me ne bi ravno v tistem času nekdo prizadel. Polno je tistih če-jev. Včasih si bolj kot vse želim, da bi bilo vse kar vem o njem njegovo ime.

Spomnim se tistega poletja. Nekega dne sva po nekem naklučju bila skupaj. Spomnim se, da se mi je zdelo, da letim, kot bi mi nekdo spodnesel tla pod nogami. Dokler nisem padla na realna tla. Kajti sestra moje najboljše prijateljice je bila noro zaljubljena vanj in ni mogla prenesti tega, da je sploh pogledal katero, pa čeprav je njo samo izkoriščal za seks. Takrat sem spoznala, da stvari nimajo smisla, da je bolje, da grem. In danes mi je žal, da nisem šla za vedno. Vedno, ko sva se srečala so bile med nama vedno neke iskrice in vedno je to povzročilo razne preprire. Vsem in sebi sem lagala, da mi sploh ni do njega. A sem se vedno vračala k njemu, ne glede na vse. Nihče ni vedel za to. Medtem je bil še vedno z njo, ki je bila vedno bolj obsedena z njim. Celo tako, da je ponoči hodila okrog njegove hiše in preverjala, če spi. Spomnim se njegovih besed: "Rad bi bil a tabo. Takaj ne bi bila skupaj? Pred vsemi." In svojih:"Ne morem bit s človekom, kot si ti, s človekom, ki mu je tako vseeno za vse, s človekom, ki v življenju nima ciljev, in mu je edini cilj trava. In hkrati ne morem tega narediti njej. Ne morem, prosim pojdi." Vedela sem, da se ne bo nili spremenil. In ne glede na vse, kaj mi je storila, kako je želela ljudi obrniti proti meni, se mi smili. Ni sama kriva, da je taka. On jo je naredil tako, s svojimi obljubami, lažmi, in to samo za to, da bi dobil tisto, kar je hotel. Seks.

Sama sem mu že dolgo nazaj povedala, da nisem ona, da mene ne bo izkoriščal in da bodo stvari kot bom jaz hotela. A nisem mislila, da mi bo ščasoma pomenil toliko. Vsakega moškega s katerim sem bila mi je očital, bil je ljubosumen ... sedaj vem zakaj. Njegov ego je bil ranjen. In vsak njegov izgovor za vsako stvar je bil:" Jaz sem samo moški."

Danes sem se odločila, da se potrudim in pozabim na stvari, zaradi katerih trpim. Vem, da se ne bo spremenil. In želim si, da ne bi nikoli izvedel, kaj čutim do njega.

Mogoče sem na nek način kriva sama. Nikoli nisem pokazala, koliko mi je do njega, nisem želela, da izve in prizadane tudi mene. Želela sem, da mi bi bilo vseeno. Še vedno želim. In verjetno tudi moje besede ne bi popoloma ničesar spremenile. Želim pozabiti, želim si, da vse skupaj postane le spomin.

Hkrati pa si želim biti z njim in enkrat preprosto oditi, ker se mi zdi, da bom šele takrat zares svobodna. Takrat, ko bom šla sama in ne bom več pogledala nazaj, na ustnicah pa mi bo igral zmagovalen nasmešek.

Taka sem.