Sedim v dnevni sobi, jem sendvič (ja vem ob ponoči se ne je:) in poslušam Niete. No sedaj že kadim cigaret (kar tudi naj nebi počela:). Razmišljam kako se je vse spremenilo odkar sem prišla iz naših kmetov v Ljubljano (čeprav se že prej nisem ravno poistovetila z kmečkim načinom razmišlanja).
Kako sem pustila za sabo skoraj vse ljudi katerim sem se tako trudila biti všeč, kasnje pa ugotovila, da z nnjimi samo zapravljam čas, ker nikdar ne bom mogla biti to kar sem, ker mi nedovolijo (joj preveč naglas se smejiš; a se ti ne zdi, da preveč piješ; ti sploh veš koliko skadiš in kako je to nezdravo; ti boš celo življnje prespala; kako lahko ne čakaš, da boš spoznala moškega svojih sanj (in ga čakam doma mogoče?); hmmm)
Kako sem tu spoznala eno najboljših oseb (mojo Tjaško) pred katero lahko rečem in počnem vse, pa me ne bo obsojala (no samo kdaj). Verjetno je edina oseba, ki jo lahko pokličem ob treh ponoči in ji razlagam svoje travme in verjetno je edina oseba, ki me lahko kljub temu spravi v dobro voljo (kar seveda tudi jaz počnem zanjo, se razume). Je oseba, ki se ne zgraža nad mojimi šalami, tudi če so vulgarne in verjetno edina oseba, ki lahko v celi nadaljevanki opazuje samo moške roke (poleg mene se razume). Nič čudnega da je postala moja žena.
Zdi se mi, da sem šele tu začela zares živeti in da sem lahko to kar sem. In rada sem jaz.
Ni komentarjev:
Objavite komentar